O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

četrtek, 28. februar 2013

MC Senshi in Spades Production #Intervju


Predkratkim 06. februar 2013, sem objavila članek o njem in njegovi dosedanji glasbeni karjeri. Za konec sem ga vprašala o njegovim načrtih za prihodnost, na to pa mi je odgovoril: »Prvega januarja zacetek na polno. S produkcijo želim priti na višji nivo, zato s novim letom začnem na polno!«

Kako ste se spoznali, kako ste prišli skupaj?
»Jaz sem ta zadnja pršla!« se oglasi Nastja.
Kaj ti si vedno med ta zadnjimi?
»Ne, niti ne.« se malo pošalimo in nadaljujemo intervju...
Glavna ustanovitelja Senshi in Matej povesta, da sta se spoznala povsem po naključju. Spoznala sta se na Facebooku, preko Matejevega stanja o njegovemu sosedu. Preko pogovora sta ugotovila, da sta soseda. Ker imata oba ista zanimanja, se je vse počasi začelo. Senshi je v tistemu času iskal dobro vokalistko in Matej mu je pri tem pomagal. Predstavil mu je Niko in tako sta se kasneje skupini pridružila še Nastja in Ade. 
Nastala je skupina 
Producent/beatmaker in izvajalec: Senshi
Co- producent: Matej (Zaggy)
Ženski vokal: Nastja in Nika (Nija)
Moški vokal: Ade
Snemalna ekipa in organizacija: Matic Rek in Žan Vidmar

Vse skupaj jih s nasmehom na obrazu vprašam po medsebojnih odnosih.
Nika mi na vprašanje odgovori: » Ja, uredu se razumemo! Če je kakšen nesporazum, ga rešimo, ampak drugače ni bilo nikakršnih problemov.«

Kaj se obeta v prihodnosti?
» Upam, da bomo čim več dosegli, če se bomo vsi potrudili. Da bomo nastopali, posneli še mnogo pesmi in da se bomo še naprej dobro razumeli.«

Da ne pozabim vprašati od kod izhaja ime skupine Spades production...
Matej mi pove, da ime izhaja iz Pikovega Asa, saj mu je bila karta od nekdaj všeč in v njej vidi srečo.
S nasmehom na obrazu mu pokažem svoj tattoo na desni roki in že dobi plus točke.
Pri tem se mi pojavi vprašanje: » So se drugi sestrinjali z imenom?«
Pove mi, da je bil Senshi takoj za. V ozadju Nastja v hecu potoži: »Mene ni noben nič vprašal!« k temu se ji pridruži tudi Nika.
»Aha to se pravi, moški so v tej skupini taki, da so punce nepomembne in ne smejo izražati svojega mnenja, kakšna diskriminacija, ej!« se pošalim in nadaljujem s svojimi vprašanji.
Koliko časa že delujete skupaj?
»3 mesece.« 
V treh mesecih so naredili pesem Sanje 
Nastja pri temu pove: » Ni veliko, ampak je obetavno!«
Ko se tako pogovor nadaljuje mi Senshi, pove, da končni izdelek ni takšen kakršen bi moral biti za množico. V pesem, videospot je bilo vloženo veliko truda. Imeli so veliko dobrega feedbecka in  pa tudi slabega.
Kaj je ljudi zmotilo?
Senshi: » Nasplošno jih je zmotil zvok in poslušanje komada. Kvaliteta zvoka ni bila nič posebnega.«
Nastja k temu doda: » Studio ni bil profesionalen. Glede na to, da smo pesem posneli v dveh urah je ful dobro. Ljudje snemajo pesem cel dan, po cel teden en komad...«
Senshi pri temu povdari, da je bil to njihov prvi skupni projekt. (Pesem Sanje)
Vsi skupaj mi opišejo situacijo, kako je snemanje izgledalo.

Smešni pripetljaji v studiu, snemanje...
Vsi nasmejani omenijo ime: »Ade!«
Temnopolti fant,  kateri je imel težave s izgovorjavo.
Pri tem se mi pojavi vprašanje ali zna slovensko, dobim pritrdilni odgovor.
Z velikim nasmehom se pošalim, da je v skupini le za večje število ogledov. 

Njihovi začetki, vsakega posameznika
Kdaj si se začel ukvarjati s glasbo, s čem si začel?
Matej: » Jaz sem začel s 50. Cent v tretjem razredu osnovne šole. Takrat sem bil premlad za ustvarjanje rap glasbe.« Svoje prvo besedilo je napisal v sedmemu razredu osnovne šole, ko je bil zaljubljen.
Nastja:  
Si že kdaj kakšen komad snemala, s kom? » S bandom smo nekaj, samo še nismo dali nič ven. Drugače pa kot solo izvajalka, a že kar nekaj let nazaj.«
Pove, da je pri svojih štirinajstih letih snemala svoje solo pesmi.
»Drugače nisem v tej sceni, rap glasbe. Pojem v rock bandu.«
Kako je ime bandu?
»Firefly«
Prvič slišim...
»Verjamem!« se nasmeji in že nadaljuje...
» Matej mi je rekel, da potrebujejo beck vokalistko in me povabil k sodelovanju. Na takšen način sem spoznala ostale in se znašla v ekipi s njimi. S petjem se ukvarjam od štirinajtega leta.«
Nika (Nija):
Povej mi kaj več, o tem kako si se začela ukvarjati s petjem...
» S petjem se ukvarjam že celo življenje, odkar vem zase. Imela sem nekaj nastopov v osnovni šoli, srednji šoli. Tudi nekaj posnetkov sem ustvarila. V prostemu času skoraj nikoli ni trenutka, ko ne bi pela.«
Pove mi, da so ji všeč vsi žanri glasbe, odvisno od takratnega počutja.
Ade:
Koliko časa se ukvarjaš s glasbo?
»Skoraj eno leto. Pred tem sem vedno rad kaj zapel, doma, pod tušem.«
Bilo je rečeno, da si šel na X factor...
»Bilo je rečeno? Hmmm... Ja res je! Ni bilo dobro, zelo slabo!... Ogromna trema...«
S čem si se predstavil?
» Rnb komad, pel sem.«
Kakšen je tvoj nickname?
»Adewale«

V tistemu trenutku vprašam tudi ostale, po njihovih vzdevkih, pogovor se zaplete. Nastja omeni: » Ne vem, zakaj bi potrebovala nick name. Nimam niti želje po tem!«

Pisanje besedil...
Senshi je samosvoj, spiritual rhyming...
Nastja mi opiše svoje občutke ob pisanju tako: » Nikoli nisem imela problemov s pisanjem. Pišem že od osmega leta. Način pisanja se spreminja. Pišeš kar čutiš. Moraš pa vsekakor imeti tudi talent. Ko poješ ne smeš razmišljat, ker enostavno lahko zajebeš vse. Res je težko odmisliti določene stvari, ampak si prisiljen.«

Kdo ima največ treme?
"Ade!!!" A se močno bori s tem. Odločen je, da premaga občutek treme.

Matej: » Ko pišeš si nekako v transu. Če imaš spremljavo, beat, slišiš melodijo in se poglobiš v pisanje. Ko si v transu ti besede samo letijo čez glavo, pišeš, pišeš sploh ne dojameš kaj pišeš, dokler se ne ustaviš in prebereš. Nisem imel še problemov, da bi se ustavil in razmišljal kaj bi napisal. Če želiš več povedati v enemu stavku kakor si, se ustaviš, dodaš, a osnova ostane ista.«
»Če ti nekaj leži na duši, bo to prišlo ven. Če se pojavi en problem, glede ritma, moraš včasih malo razmislit.« doda Nastja.

Kakšni pa so tvoji občutki, ko pišeš?
Nika svoje navdihe zapisuje na telefon... »Nikoli ne moreš pisati pod prisilo. Lahko se tudi sredi noči zbudim, na faxu, če me prime, dobim navdih, zapišem na telefon. Kar se tiče petja... Ponavadi pojem tiste pesmi, na podlagi tega kako se počutim. V svoje petje vložim veliko čustev, se poglobim v pesem, da jo čimbolje zapojem«

Kakor smo rekli... občutki, Ade...
»Ne pišem glih tekstov. Težko, mi je zaradi slovenščine. Okej, dvojina, množina. Prišel sem iz italije in sem se Slovenščino naučil v petih letih in pol. Petju se zelo posvetim in vanj vložim svojo dušo. Po X factorju sem začel obiskovati pevske vaje, trenirati svojo barvo glasu.«
Se izobražuješ, da postaneš boljši...
»Ja! To me zelo zanima!«

Vsi močno strmijo in si želijo, da bi jim uspelo. Še naprej se trudijo ustvarjati s srcem in veliko ljubeznijo.
Le kaj pripravljajo v prihajajočih mesecih? To naj zaenkrat ostane skrivnost! 

Intervju opravila: Viktorija Rozman 

Nejc Rek - Avtobiografija (Življenje homoseksualca)

Nejc Rek - Avtobiografija
"Tokrat na svoji spletni strani predstavljam mladega, simpatičnega fanta s Velenja. Nejc Rek, kateri v teh mesecih končuje svojo prvo avtobiografijo, se je v svojemu življenju spopadel s marsikaterim padcom tako kot vzponom. Življenje homoseksualca v tej omejeni državi ni lahko. Saj so Slovenci precej omejeni in zaprti narod, katerim se to zdi tabu oziroma nesprejemljivo. Kar pa je daleč stran od tega. A vseeno, Nejc je močan in vztraja naprej. Podpiram ga pri njegovemu ustvarjanju in življenju, zato mu bom skozi objavo pomagala, pri njegovi prihajajoči knjigi. Vsaka pomoč je dobrodošla." 
"Nejc, vedi, da te spoštujem takšnega kakršen si in te podpiram pri tvojih odločitvah. Moje roke so odprte zate. Upam, da ti uspe. In če imam možnost, da ti pri tem kakor koli pomagam, naj ti pomagam tako..." 
Nejc Rek
Mladi dvaindvajset letni Nejc Rek iz Velenja, kateremu prosti čas zapolnjujejo njegove živali, pisanje knjige in njegovi prijatelji, se je pred dobrim letom odločil, da napiše knjigo o sebi in svojemu življenju. Odločil se je za pisanje svoje avtobiografije.
K pisanju knjige ga je spodbudilo njegovo življenje in dogodki, katere je doživel. Ko tako piše vrstico za vrstico, poglavje za poglavjem, opisuje resnične zgodbe svojega življenja. Pravi, da gre iz njega vsa negativna energija, ki je nastala zaradi dogodkov in ljudi, ki so jo hoteli prenesti nanj. Mogoče bo tudi to odprlo komu oči in sploh zaradi tabu tematike, kot je homoseksualnost. Najprej je okoli ideje o pisanju okleval, zatem pa je to povedal prijateljem, ki so ga pri tem podprli. Tudi sama ga pri tem podpiram.
V njegovi nastajajoči knjigi se pišejo zgodbe od ljubezni, sovraštva, prijateljstva, seksa, nasilja, odnosa družbe do istospolnosumerjenih in še mnoge druge. V knjigi zanj ne obstaja cenzure, saj uporablja besede, ki bi lahko bile v vsakdanji uporabi. Nejc je direkten, pošten in neomejeni fant, kateri skozi svojo knjigo skuša pokazati življenje homoseksualcev in življenja v današnji družbi.  Planira, da bo z pisanjem zaključil kmalu, zatem se lotil lektoriranja in na koncu knjigo tudi izdal.

Prilagam Vam enega od kratkih odlomkov njegove avtobiografije...
Odlomek je nelektoriran!

"Zaklenila sva se. Ugasnila sva luč. Slekla sva se in pričela strastno ljubiti. Korenjaki so nama stali kot bombe. Oba sva bila zelo potrebna. Počasi je mojo glavo z roko sklonil proti svojemu penisu. Vzel sem ga v usta in ga pričel obdelovati. Fafal, lizal sem ga kot, da je sodni dan. Malo je manjkalo, da bi pričel stokati, vendar se je moral zadržati zaradi mojega brata in njegove punce. Svoje prste je pričel tiščati v mojo ritno luknjo in jo lizati s jezikom. Tako rekoč pripravljal je teren, bi se lahko reklo. Poskušal me je prepričati, da bi seksala brez kondoma. Seveda sem ponudbo zavrnil in si je moral natakniti kondom. Tisti trenutek se nisem bal, da bi postal noseč, temveč tega, da bi dobil kakšno spolno bolezen. Zaradi tega, ker je bil partner biseksualec in fuka tako moške kot ženske. Čeprav to ni merilo za to, ker to ima lahko vsak. Rekel je, da so mu moški bolj za zabavo, njegova punca pa je njegova ljubezen. Želel me je že pofukati, zato me je prosil naj ne govorim toliko, saj mu je moja rit všeč in ga močno vzburja. Postavil me je na mizo, mi dal noge narazen, vmes pa je v mojo luknjo vtaknil svojega trdega kurca. Njegov tič je tekel ven in noter, kot da bi bilo namazano z maslom. Miza se je tresla, on pa me je nabijal vedno bolj hitreje. Večkrat mu je sicer ušel ven, ampak ni zamere, saj je to nadoknadil. Pri tem pa me je zmotilo, ker sem celi čas čutil njegove kosti, kot da je podhranjen. Zatem me je postavil na tla, natančneje na trebuh. Vtaknil ga je…"

Kratek odlomek, njegove knjige, kateri opisuje seksualno doživetje. V knjigi pa ni vse tako erotično nabito, saj kniga opisuje marsikaj s čemer se v življenju lahko srečamo. Vse od nasilja, izkoriščanja, podcenjevanja in drugih problematik. Ljudje dan danes ne vedo več kaj so moralne vrednote in kaj je resnična ljubezen.

"S objavo tega prispevka, pomagam prijatelju, na njegovi poti do uspeha. Naj je ljudem predstavljeno življenje homoseksualec in dejanj s katerimi se srečujejo s ljudmi iz okolice."

"Nihče ni več vreden ali manj vreden. Vsi smo enakovredni. Pa naj bo to istospolno usmerjena oseba ali nasprotnospolno usmerjena. Homoseksualnost ni nič drugačnega, spornega. Tudi te ljudje si zaslužijo spoštovanje in sprejemanje v družbi."

  Nejc, upam, da ti s objavo pomagam pri iskanju sponzorja in ustvarjanju tvoje knjige.
Cenim in te spoštujem,
Viktorija Rozman

Nedeljski dnevnik :"Vsak od nas je angel s tajno nalogo"

Nedeljski dnevnik, 27.2.2013
Med ljudmi, 6 str.
Viktorija Rozman, dekle, ki je živelo s brezdomci
Vsak od nas je angel s tajno nalogo

Preživete noči ob brezdomcih, narkomanih, poslušanje njihovih zgodb - Treba je nakrasti toliko stvari, da se jih proda za toliko denarja, kolikor ga potrebuješ za drogo.

Franci Kek
Prisedla je Viktorija Rozman. Dekle iz Ljubljane. Zanimivega videza. Ob smrti naše znanke Fani mi je prek Facebooka sporočila, da bi šla tudi ona rada na njen pogreb. In sva se odpeljala. Počasi. Sneg je začel naletavati. Naletavati so začele misli in stekel je tudi pogovor. Odkrit. Pogovor o njenemu življenju, na katerega gleda iz perspektive starih zgradb.
Viktorija Rozman

Zanimajo vas zapuščene zgradbe. Ste morda arhitektka?
»Zapuščene zgradbe so moja ljubezen. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo.«
V kakšnem odnosu ste z zgradbami?
»Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe me navdajajo s svojo energijo in polnijo mojo notranjo praznino. Ta energija mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom. Mislim pa, da mularija sploh nima občutka za stare zgradbe. Poglejte na primer grafite. Lepo narejeni naj bodo, ampak …«
Mularija? Koliko ste stari?
»Dvajset.«
Aha, Mislim, da te bom  kar tikal. Kateri je bil tisti vzgib, ki te je pripeljal do »ljubezenskega odnosa« s starimi zgradbami?
»Nad zapuščenimi zgradbami me je navdihnilo moje življenje, iskanje ljubezni, katere od staršev nisem dobila. Iskala sem jo na ulici, pri prijateljih. Zapuščene zgradbe, so zapolnjevale in še danes, mojo praznino v meni, katera bo zapolnjena ko dosežem svoj cilj življenja. Življenje ulice, na pogled grde, porušene, zgradbe, prazne stene, so mi pokazale cilj mojega življenja.«

Življenje v Kolizeju 
No, ampak za začetek bi morala imeti cilj dokončati  šolo.
»A si ti en tak fotr? …«
…no, ko sem s hčerko v mestu, me kakšna gospa povpraša tudi, kako je ime vnukinji.
»Cilj končati šolo je ponovno najden. In prav je tako.«
Se k tvojim ciljem še vrneva. Ti je kakšna zapuščena stavba nudila zatočišče tudi preko noči?
»Haha, preko noči? V Kolizeju sem živela par mesecev. Dokler ga niso podrli.«
Mogoče še dobro, da so ga podrli. No, s kom si bila tam? Sama?
»O, zanimiva ekipa je bila ..  V glavnem brezdomci in narkomani. Bili so zelo odprti. Počutila sem se lepo sprejeto. Dogovor je bil, da jaz ne jemljem ničesar.«
S čim so se preživljali, kako je bil videti njihov dan?
»Budilko smo imeli naravnano na pol desetih.«
Budilka ob po desetih? A ste bili sami najstniki?
»Ne, večina je bila starih med 30 in 40. No, in potem so vzeli vsak  svojo torbo in se odpravili na teren. Za robo je potreben denar.«
Ampak verjetno ne toliko, da zanj potrebuješ celo torbo?
»Potrebno je bilo nakrasti toliko nekih artiklov, da se jih proda za toliko denarja, kolikor ga potrebuješ, da kupiš drogo.. Povprečno za kakšnih 300 evrov. To so potem prodali za 150 evrov ali nekoliko manj.«
Kakšnih artiklov? Komu so jih prodali? 
»Obleke, dragi parfumi, drogerija,  kakšno kolo. Imeli so stalne odjemalce, ki so jim povedali kaj potrebujejo.«
 Kdo so bili ti stalni odjemalci?
»To so bili razni prevozniki, taksisti, tudi ljudje s tržnice ali pa kakšna mlada dekleta, ki so se rada poceni lepo oblekla, tudi fantje.«
Drogo potrebujejo vsak dan.
»Da, to je bila vsakodnevna akcija. Lov za denarjem za nakup droge. Nekaj so je nekateri prodali tudi naprej. Niso pa kradli vsi. Za skromno dozo se da zaslužit tudi s prodajo uličnega časopisa. Dopoldne in popoldne so delali za drogo, vmes so se zadevali.«
Si se s kom zbližala, stališče do sexa, bolezen?
»Bolezni je veliko. Moraš imeti zelo razvit čut, da veš, komu lahko zaupaš. Precej se tudi ve, kako je s kom. Imaš pa povsod  brezvestne, lahkomiselne modele.«
Zbližala si se z zasvojenci. Kaj pa z drogo? Bojim se, da tudi z njo.
»Kakšen mesec sem živela z odvisnikom, ki je vsako jutro preživljal krizo. Ko sva se nekega jutra sporekla, mi je očital, da itak ne morem vedeti, kako mu je. Na njegovo provokacijo sem mu odgovorila, da lahko poskusim in bom vedela. To sem tudi storila. Vzela sem heroin preko folije. To sem še nekajkrat ponovila, da bi se v nekem trenutku zavedla, kam to pelje. Vmes sem si celo dvakrat med prepirom z njim hotela spustiti overdose. Prekinila sem. Ni bilo preprosto. Večini to ne uspe. Preveč je že, če vzameš samo enkrat… Ah, ta prijeten spomin na tisto prvo srečanje z drogo … Zato pravijo, da narkomani niso ozdravljeni, ampak zdravljeni. Vedno preži nevarnost. Problem je stara družba. Stresna situacija. V glavnem je v življenju dobro, da se zavedaš, da ni potrebe, da vse preizkusiš. Vse kar storiš, ima svoje posledice.«
Droge so različne.
»Problem so vse prepovedane droge. Ne pravim, da vsak,  ki poskusi s travo konča na heroinu, ampak pot gre velikokrat takole, da se na neki zabavi proba travo, pol pride kakšen ekstazi ali pa kakšno lajno potegnejo, speed, coke, čez čas,  potem pa se spustiš dol še kakšen šutek heroina. V življenju so polnejšepoti in za hojo po njih takih stvari res ne potrebueš.«
Stalna dirka za drogo 
Ali tisti, ki nismo nikoli poskusili, niti ne bomo, poznamo  življenje odvisnikov, težave s katerimi se srečujejo
»Zasvojence in brezdomce ljudje vse preveč tlačimo v en kupček. Vsi ljudje  so različni. in zaradi različnih razlogov so zašli v težave. Tudi do njih moramo imeti spoštovanje. To se lahko jutri zgodi vašemu otroku, nenazadnje vam. Lahko ostanete na cesti.
Med seboj se moramo bolj spoštovati, poslušati. Mnogih ne razumemo, jih podcenjujemo. Biti moramo bolj opdrti, neomejeni, brez predsodkov. Če se o stvareh pogovarjamo bolj odprto in brez zadržkov, je pogovor bolj konstruktiven in boljši je medsebojni odnos s ljudmi.  Med ljudmi vlada prevelika tekmovalnost, katere posledica je hinavščina, prezir, podcenjevanje in celo v skrajnosti sovraštvo.   Slovenci smo preveč zaprti,  ne govorimo o tabu temah, smo pesimistični in zelo tekmovalni.  Ljudje smo kot stavbe, vsak ima svojo zgodbo, katero pišejo leta, desetletja. Nekateri lepega zunanjega izgleda in grde notranje arhitekture, drugi nasprotno.«
Kaj ste dali drug drugemu, ti in brezdomci?
»Pomagali so mi razumeti zakaj živim in kaj so moje ambicije. Preživete noči ob brezdomcih, narkomanih, poslušanje njihovih zgodb, me je gnalo naprej. Bolj sem jih spoznavala, bolj sem videla v kakšnem peklu živijo. Stalna dirka za drogo. Prešpikana telesa, razpadajoči zobje. Velikokrat sem bila, sem še njihova svetla točka v takratnemu delu življenja. Kakor luč, ki sveti v temi. Dali so mi nekaj, kar mi »navadni ljudje,« kateri imajo vse, ne morejo dati. Sprejeli so me medse in počutila sem se ljubljeno, sprejeto in spoštovanja vredno osebo. Celo življenje sem se spopadala s tem, saj sem bila drugačna, drznega videza in drugačnega razmišljanja, zato so me ljudje podcenjevali. Prišli so mi do živega... A danes vem, zakaj se borim in kaj želim ljudem pokazati..."
"Predvsem, da smo vsi enakovredni, da  svet v katerem živimo polno izkusimo in ostajamo pozitivni.  Cilj mi je, pokazati ljudem, da je vsak na svet poslan z razlogom. Vsak je angel, kateri ima svojo tajno nalogo, a le to lahko najde in reši, če se poglobi sam vase in vztrajno brska po svoji duši in srcu. Vsi imamo svojo nalogo, cilje za katere se borimo, vsi imamo zgodbo, strahove katerih se bojimo.«
Lepo. In če se še malo spustiva na trdna, februarska tla, kako sistemsko izboljšati delo z brezdomci, odvisniki?
»Vsi smo ranljivi in mnogi, ki so se znašli v težki situaciji, se  ne bodo odpravili na  neko ustanovo po pomoč.  Ustanovam, ki delujejo na tem področju,  državnim in nevladnim, manjka  več terenskega dela. Tudi,ko damo komu na ulici kovanec, bi mu veliko pomenilo, ko bi se z njim pogovorili o njegovi situaciji, jim prisluhnili, vlili upanje, pokazali pot, nudili oporo. Manj birokracije, več cestnih angelov.«
Boš vpisala arhitekturo?
»Arhitekturo ljudi.«

Intervju opravil Franci Kek.

sreda, 27. februar 2013

Servitski samostan - Kaj se z njim dogaja (Radio Capris)

 Servitski samostan - Kaj se z njim dogaja (Radio Capris)

Danes je prišel dan, ko so na Radio Capris objavljene fotografije notranjosti zapuščenega Servitskega samostana. Zgradba, katera je kasneje postala prvi dom marsikaterega primorca, porodnišnica.
Fotografije, katere sem posnela konec leta 2012, prikazujejo grdo in žalostno propadajočo notranjost tega čudovitega objekta.  Objekt je v lastnini Primorske univerze.

URL naslov do članka na spletni strani Radia Capris:
http://www.radiocapris.si/novice/n/foto-servitski-samostan-kaj-se-z-njim-dogaja 4

URL naslov do fotografij (Facebook stran Radia Capris):
http://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151533172812269.556687.46543152268&type=1

Nekaj fotografij:


nedelja, 24. februar 2013

Zanimivost Narkomana #Odvisnost

V enemu dobremu mesecu je nabral 200 "gunov" inzulink. 
To je 200 vbodov oziroma 300, če ne najdeš žile. 
Če preračunam v grame je to 50 gramov, saj za en gram potrebuje maximalno 4 gune. 
Kar pomeni 50 gramov x 30 evrov je 1500 evrov. 
1500 evrov, gre narkomanu mesečno za njegovo dozo. 
A še vedno je na cesti in brez hrane...

To je samo v razmislek ljudem, koliko denarja gre za drogo in koliko za življenju potrebne stvari.

Nespoštljivo obnašanje

Z dna duše sovražim nespoštljivo obnašanje in vsiljevanje obnašanja, glasbe drugim ljudem v okolici. 
Dan danes mladina, res ne ve kaj je spoštovanje. Pa lahko izpadem starokopitna, zafrustrirana. Ljudje si zatiskajo oči pred resnico, s katero se ne želijo sprijazniti. Če polovica ljudi ne ve kaj je spoštovanje in kaj so sploh moralne vrednote. In potem se mi smeji v obraz, ko ji povem, da je sprana prasica, brez spoštovanja. Ko ji rečem, naj se mi ne smeji v obraz, ker jo bom zrezala, za trenutek dobi resni obraz. Če si nespoštljiv in vsiljuješ vedenje, glasbo, mnenje drugim ljudem, je boljše, da nisi v moji bližini, ker prav takšne lovim z nožom. Včasih moramo biti malo prilagodljivi pa pogoltnit tistih par minut druge glasbe, klub temu, če nam ni pri srcu. Pa naj bom čimbližje Iškemu hribu in zaporu na njem... 
Včasih bi najraje izmrličila obraz nespoštljivim ljudem in jim zabila nož v telo, tolikokrat kolikor so stari. Če jih starši niso naučil spoštovanja, upam, da jih kakšen "Debil" kot sem jaz, kateri nima nadzora v takšnih situacijah!

Pa naj bo sovražni govor ali ne. Je le povedana resnica...